Kako bi v današnjem času še mogli govoriti o zvestobi? Morda smo pred tem vprašanjem v zadregi. V današnji družbi, kjer se vse tako hitro giblje in spreminja, zvestoba nekoliko zaostaja. Tako lahkotno se pojmuje prestop iz ene stranke v drugo, iz ene zakonske zveze v drugo, ali pa tudi, iz izvenzakonske zveze v drugo. Vse to izgleda normalno, neprisiljeno in brez težav v kulturi, ki hitro menja izkušnje. Zakaj naj bi ostali povezani z isto ljubeznijo, ali vezani na neki ideal, ki ne izgleda več donosen, ki se je použil in izgubil svojo privlačnost? Zakaj ne bi poskusili novo ljubezen?

Beseda zvestoba ni zanimiva, ker ta izraz v vsakdanji govorici pomeni obrambo, ohranitev in varstvo ljubezni pred izdajo. Zvestoba se ne pojmuje kot vzpodbudna polnost in rast v ljubezni, ampak le kot sinonim za ne-izdajo. Kot da je to skrajni rob, preko katerega se vržeš v brezno. Zakaj bi se torej vrtel na robu prepada, če je pred teboj neskončni prostor, da prideš do nove ljubezni? Če hočeš prepričljivo govoriti o zvestobi, ki je poglavitna za kakovost, stalnost, globino, resničnost in skladnost ljubezni, tvegaš nepriljubljenost. Da bi kdo lahko sprejel to pojmovanje, že mora imeti pogum. Tako sicer rešiš ljubezen v njeni integralnosti, vendar pa, kako revna je ljubezen brez zvestobe! Taka ljubezen je brez vsebine, kratkotrajna in brez moči. Zvestoba je osnovna lastnost ljubezni. Gre za to, da ohranimo ljubezen v svoji celovitosti. Tudi ni pristne ljubezni, če ni občasno preizkušena.

Zvestoba je nenehen spomin na tisto prvotno ljubezen, ki se sklicuje na korenine, dobro vsajene v preteklosti. Takrat je že bilo dano zagotovilo, da bo ljubezen živela tudi v sušnem obdobju. Ne more biti ljubezni brez zgodovine, saj se ljubezen stalno hrani s spomini.

Z drugega vidika pa imamo zvestobo za obljubo ljubezni, ki so odpira v prihodnost. To je upanje, ki širi prostor in čas v neskončnost, v opojnost večnosti. Če besedo zvestoba odkrijemo v pravem pomenu, ni več tako dolgočasna, ker v njej ni ponavljajoče ali nespremenljive stabilnosti. Zvestoba je marveč rast ljubezni in cilj, h kateremu hitimo naproti kljub oviram in morebitnim napakam. Med izkušnjo preteklosti in obljubo prihodnosti najde zvestoba okus trajnosti, ki označuje ljubezen "za vedno". Ta "za vedno" je zmožen odpreti doslej neznane poti, fantazijo ljubezni, dinamično ustvarjalnost, ki se vsak dan obnavlja. Odločitev za ljubezen ni nikdar storjena enkrat za vselej. Želi biti vsak dan obnovljena. Na tak način ostane "za vedno".

Zgodba o ljubezni ni ravna pot. Zgodi se, da je prihodnost negotova in krhkost človeka ne daje zagotovila. Če pa se zgodi, da človeška zvestoba odpove, je prišel trenutek, da pustimo vstopiti v nestanovitno človeško ljubezen močan in varen objem Božje zvestobe. Bog je skala, podpora in gotovost. Samo on more dati sposobnost, spodbudo in odločitev, začeti znova.

Če je še aktualna ljubezen, je aktualna tudi zvestoba. Ljubezen je duša zvestobe, zvestoba pa je dokaz in izraz ljubezni.

Prevedel: p. Jože Kunšek, OFM Cap.