Medicinska fakulteta
v Ljubljani, 2. 12. 2002.

V dneh okrog 1. decembra veliko poslušamo o grozeči nevarnosti za človeka danes, o Aidsu. Veliko poslušamo o vseh vrstah boja proti njem, najprej o preventivi, potem o doslej najboljših zdravilih proti njem, ne slišimo pa veliko govori odkod ta bolezen in kaj nas najbolj obvaruje pred njo. Ali ne bi bilo pošteno, da se najprej vprašamo, kje so vzroki za to bolezen?

Ko poslušamo na primer o bolezni norih krav, vemo, da je tega kriv človek z neprimernim in nenaravnim prehranjevanjem teh živali. In prekiniti je bilo potrebno s kostno moko. ko slišimo na primer o kloramfenikolu v mleku, je normalno, da takoj prekinemo s škodljivimi dodatki. Narava sama se prej ali slej upre takim stvarem in se človeku maščuje. Ali ni čudno, da se kaj takega ne zgodi v primeru bolezni kot je AIDS, ki je tudi posledica človekovega ravnanja proti naravi, da se ne postavimo proti nenaravnemu načinu takšnega življenja, ki povzroča bolezen? Jasno je, da so vzroki različni: od uživanja mamil, istospolnih odnosov, do tega da se lahko nalezeš tudi od svojega partnerja ali pa si z njo okužen že ob rojstvu, kot jih je toliko v Afriki, ali preko transfuzije krvi. Naš namen ni obsojati kogar koli, ampak iskati poštene in odkrite odgovore na to kugo našega časa.

Kaj je torej narobe z današnjim človekom, da se mora srečevati s takimi in podobnimi nevarnostmi? Ali ne gre v veliki meri za izgubo čuta za greh in s tem tudi za izgubo vrednot, ki so mu bistvene in so ga odlikovale kot človeka? Ali se ni zaradi biološko razumljene sle po življenju in uživanju postavil onstran dobrega in hudega, na mesto Boga, in lahko suvereno naredi vse, kar hoče, in ga nič in nihče ne more pri tem ovirati?

Do pravih odgovorov in rešitve teh vprašanj je morda še dolga pot. Zdravniki, politiki, sociologi in psihologi imajo gotovo tudi svoje predloge in iščejo rešitve. Nas pa zanima, kakšen je Božji načrt nad človekom, kakšen je njegov pogled na te stvari, da bi se potem mogli približevati pravim rešitvam in zopet najti pristne vrednote, ki so v koreninah človeške narave in nam jih oznanja tudi krščanska vera.

Ko je Bog ustvaril človeka, ga je ustvaril po svoji podobi, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in rekel: Rodita in se množita in napolnita zemljo. In dodaja: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo držal svoje žene in bosta eno telo. Moškost in ženskost sta torej izraz bogopodobnosti, sta dopolnjujoča se darova, zaradi česar je človeška spolnost sestavni del konkretne zmožnosti ljubezni, ki jo je Bog vpisal v moža in ženo. Ker ga je Bog ustvaril iz ljubezni, ga je hkrati poklical k ljubezni. Bog je ljubezen in živi sam v sebi skrivnost ljubezenskega občestva. Z ustvaritvijo človeka po svoji podobi in z neprestanim vzdrževanjem v bivanju, vpisuje v človeško naravo moža in žene poklicanost in s tem tudi sposobnost ter odgovornost za ljubezen in človeštvo.

Sedanji papež v Apostolskem pismu O družini pravi: "Zaradi tega spolnost, po kateri se mož in žena podarjata drug drugemu z dejanji, ki so lastna in pridržana zakoncem, nikakor ni nekaj zgolj biološkega, temveč prizadeva najbolj notranje jedro človeške osebe kot take. Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu. Popolna telesna podaritev bi bila laž, če bi ne bila znamenje in sad popolne osebnostne podaritve, v kateri je navzoča celotna oseba tudi v svoji časovni razsežnosti. Če bi si oseba karkoli pridržala ali dopuščala možnost, da se b prihodnosti odloči drugače, bi že s tem njena podaritev ne bila celostna.

Celostnost, kakršno zahteva zakonska ljubezen, ustreza tudi zahtevam odgovorne rodovitnosti. Ker je ta naravnana na spočetje človeka, zato po svoji naravi presega zgolj biološko področje in se tiče celote osebnostnih vrednot, ki se morejo harmonično razvijati le s trajno in složno prizadevnostjo obeh staršev.

To podarjanje je v svoji celotni resničnosti mogoče edino le v "prostoru" zakona, to je v zavezi zakonske ljubezni, to se pravi na temelju zavestne in svobodne odločitve, s katero se mož in žena sprejemata drug drugega v življenjsko in ljubezensko občestvo, kakršno hoče Bog in ki samo v tej luči razkriva svoj pravi pomen. Ustanova zakona je ... notranja zahteva zakonske ljubezenske zaveze, ki se s tem javno razodeva kot nakaj edinstvenega in izključujočega, da bi se tako v polnosti uresničevala zvestoba stvariteljskemu božjem načrtu" (O družini 11, 5-7).

Iz povedanega jasno sledi, da se spolnost na resnično človeški način uresničuje le v tisti zakonski zvezi, kjer se mož in žena drug drugemu izročita na nepreklicen način. Po svoji naravi je takšna zveza naravnana v blagor zakoncev, se pravi v medsebojno pomoč in ljubezen, ter v roditev in vzgojo otrok. Če manjka le eden od teh elementov, njuna zveza ne bi bila veljavna. Prav tako pa sta bistveni lastnosti zakona enost in nerazveznost, se pravi dosmrtnost. Enost pa vključuje ne le imeti samo enega oziroma eno, ampak tudi biti zvest enemu oziroma eni. Vse to sledi iz narave zakona samega. Zato imata zakon in družina, ki predstavljata družbeno dobrino najvišjega reda, pravico, da ju družba brani in podpira kot to izjavljajo mnoge ustanove, veljavne po vsem svetu. Med možem in ženo gre torej za specifično ljubezen, ki vodi po svoji naravi k določeni intimnosti in izključnosti, rojevanju otrok in k oblikovanju skupnega življenjskega načrta.

Resnica o zakonski ljubezni dovoljuje, da lahko bolje razumemo hude družbene posledice, ki jih predstavlja priznanje istospolnih zvez. Papeški svet za družino v zvezi s tem poudarja: "Jasno je, da je zahteva po priznanju zakonske vezi osebama istega spola neprimerna. Temu najprej nasprotuje objektivna nezmožnost, da bi bila takšna zveza rodovitna v posredovanju življenja, kakor je po Božjem načrtu vpisano v samo strukturo človeškega bitja. Poleg tega temu nasprotuje odsotnost pogojev za medsebojno dopolnjevanje moškega in ženske tako na psiho-biološkem kot na psihološkem področju, kakor je hotel Stvarnik. Zakonska zveza ne more biti ponižana na raven istospolnih odnosov, kar je v nasprotju s splošnim prepričanjem. Moralne in pravne posledice uveljavljanja istospolnih zvez kot zunajzakonskih skupnosti bi pomenile zelo hudo težavo." (Zakon in družina, 23) A kot vidimo, ne gre le za moralne in pravne posledice, ampak tudi za zdravstvene.

To je le nekaj misli v zvezi s hudimi posledicami, ki jih poraja sodobna bolezen AIDS. Mirno bi lahko rekli, da mladim svetujemo zdržnost, poročenim pa zvestobo, ki je del prave ljubezni, da bodo lahko premagali oboje: bolezen in strah, kot je lepo zapisano na lepaku, s katerim so nas povabili na nocojšnjo okroglo mizo.

Hvala za Vašo pozornost.

Alojz Snoj
župnik