SPOLNOST KOT DEL TELESNEGA IN PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
Prek spolnosti se v adolescenci križajo prav vse razvojne poti. Pospešeno telesno zorenje sledi sproženim vzvodom hormonskih sprememb, te pa dajejo gorivo prebujenim spolnim željam. Diferenciacija in razvoj sekundarnih spolnih značilnosti dasta otrokovemu telesu žensko ali moško podobo (1). Ta pa zazveni v posameznikovi notranji predstavi o sebi kot tudi v odzivu in pričakovanjih oseb v mladostnikovem okolju precej drugače od otroške. Teh skrajno konkretnih, z biologijo določenih dogajanj ne morejo zavrniti, kaj šele zares zadušiti, še tako izdelani in prek generacij utrjevani socialni pritiski, ki z zanikanjem narave skrivajo bojazni prek njeno težko obvladljivo realnostjo.
Telesni razvoj se povezuje, prepleta in dopolnjuje z zorenjem osebnosti. Psihosocialna dogajanja, ki sestavljajo mladostnikov osebnostni razvoj, so vsa tako ali drugače povezana s spolnostjo in odvisna od nje: osamosvajanje od družine v procesu separacije, ki je mogoče le z rahljanjem primarnih navezav libida (2), oblikovanje identitete, vključno z njeno spolno razsežnostjo, celostna samopodoba, ki je brez spolne identifikacije le nedokončan torzo, odnos do telesa in do vsakršnega ugodja, urjenje sposobnosti obvladovanja in sprostitve, pripravljenost za prevzemanje odgovornosti, za prilagajanje in smiselno vključevanje socialnih norm v lastno vedenje, vse večja sposobnost in želja po navezovanju bližine z drugim bitjem ... Ob vseh teh zapletenih razvojnih temah pravzaprav sploh ni čudno, da zahteva proces vključevanja spolnosti v celovitost življenja v adolescenci toliko usklajevanja. Razvoj spolnosti prinaša mladostniku vrsto bojazni, dvomov in začasnih umikov, ki so še dolgo bolj prevladujoči kot vznemirjene želje, zadoščenje in zadovoljstvo, ki izvirajo iz spolnosti. Ta razvoj vodi mladostnika tudi prek poskusov in zmot ter stranpoti, ki pa so skorajda nujne na potovanju k zreli spolnosti.
Tako kot mnoge druge dimenzije osebnosti je tudi razvoj spolnosti pri mladostniku odvisen od vsega, kar se je dogajalo že mnogo pred začetkom adolescence - od prvih emocionalnih navezav in ranih izkušenj iz pomembnih primarnih odnosov, od zgodnjih čutnih zaznav, povezanih z lastnim telesom in dotikih drugega, do kognitivnih spoznanj, učenja in postopnega razumevanja tem, ki se združujejo v celostno pojmovanje spolnosti.

SOCIALNA MERILA IN VPLIVI ODRASLIH
Ob vsej že tako zapleteni dinamiki razvoja je za mladostnika prav spolnost tema, ki je najbolj odločilno povezana z merili sociokulturnega okolja, z vrednostnim sistemom družbe, s sporočili medijev (3). Vsi ti vplivi so izjemno dvosmiselni, ambivalentni in nabiti s silo sočasnih spodbud in zavor, prepovedi in pričakovanj. Tako kot vrednostni sistem se s podobnimi socialnimi in drugimi spremembami življenja postopoma spreminjajo tudi merila, ki se nanašajo na spolnost v splošnem in še posebej na spolnost mladih. Vendar so ti premiki počasni in potrebujejo več generacij, da razumska načela brez zunanje in notranje konfliktnosti spreminjajo tudi doživljanje in vedenje tistih, ki spolnost šele vključujejo v svoje življenje.
Med drugimi spremembami na tem polju se manjša tudi dolgo izrazita velika razlika v merilih za ženske in moške (4). Vendar tudi pri tem, vse manjšem polariziranju meril po spolu ni pričakovati lahkega in takojšnjega prehoda. Ob vse manjši disonanci med zunanjo sprostitvijo in notranjimi, globoko vsajenimi zapovedmi so še vedno možne različne osebne stiske. Če je prej na primer veljalo, da naj fant zahteva in pričakuje kar največ, dekle pa sme pristati na čim manj, pa se - ob volj sproščenih merilih - stvar prav lahko obrne (3). Ob tem pa so razumljive prehodne intimne travme na strani obeh. Fant ob tem morda doživlja stisko od izgubi imidža dominantnosti, pri dekletu pa se ob tem morda zbujajo občutja krivde, saj je njeno vedenje sicer v skladu z njenimi željami, s pričakovanji drugih in socialnimi merili pa ne povsem.
Pri tem delu svojega razvoja so le redki mladostniki deležni ustrezne pomoči. Namesto varnih usmeritev, podpore smiselnih samostojnih iskanja, empatične opore ob razočaranjih in stiskah, spodbujanja zdrave odgovornosti in potrditev pomena spolnosti v celotnem odnosu do sebe in pomembnega drugega je večina mladih s strani odraslih neredko deležna predvsem svaril, z realnostjo nepovezanih poučevanj, neosebnih predavanj ali zgroženih moralnih obsodb. Med odraslimi današnjega dne je namreč še precej takih, katerih spolno "vzgojo" so sestavljali predvsem zanikanje, izogibanje, prikrivanje in grožnja grešnosti. Zato so na tem polju često sami premalo gotovi, njihov lasten odnos do spolnosti pa ni dovolj jasen, razdelan in zanje udoben. Mladostnikova spolnost jih zato spravlja v stisko in tesnobo, budi v njih stare bojazni in zadrege, ne glede na to, kako sami iskreno na razumski ravni sprejemajo dejstvo spolnosti.
Na vlogo odraslih kot vzgojiteljev na področju spolnosti tako vplivajo njihove lastne izkušnje iz tega dela njihovega razvoja, njihovo lastno pojmovanje in doživljanje spolnosti, partnerski odnos in splošna pristnost ter odprtost v odnosu z mladostnikom.

RAZISKOVANJE SPOLNOSTI PRI MLADOSTNIKIH
Spolnost v adolescenci proučuje veliko študij in raziskav. Te se večinoma usmerjajo na epidemiološke podatke in proučujejo razširjenost različnih oblik spolnega vedenja v posameznih razvojnih obdobjih ali pa iščejo povezave med spolnim vedenjem, stališči, in poučenostjo mladih.
Podatki in ugotovitve teh raziskav so potrebni za boljše poznavanje spolnega vedenja mladih in so nepogrešljiva osnova za načrtovanje ustreznega poučevanja, svetovanja, vzgojnih programov in strokovne pomoči ob zapletih na teh področjih življenja otrok in mladostnikov. Opišejo pa predvsem tisto zunanjo, najbolj konkretno raven pojava, ki pa ima še več globljih ravni. Oči odraslih - bližnjih in strokovnjakov - še zdaleč ne zaznavajo mladostniških iskanj, razmišljanj in doživljanj, ki so povezana s spolnostjo in njihovo vedenje tudi najbolj odločilno usmerjajo.
Sodobne raziskave spolnega vedenja mladih kažejo več razlik v primerjavi s podatki, zbranimi v podobnih študijah, izvedenih pred dvajsetimi, tridesetimi ali še več leti. Najopaznejše razlike so:
- večanje deleža spolno dejavnih mladostnikov
- nižanje starosti ob prvih spolnih izkušnjah (1),
- krajšanje obdobja med začetkom drugih oblik spolnega vedenja in spolnim odnosom in
- povečanje podobnosti vzorcev spolnega vedenja pri dekletih in fantih.
Ali je ta podoba realna? So na spolno vedenje mladih res tako odločilno vplivale liberalizacija stališč (5), večja možnost zaščite, večja splošna odprtost odnosov, ti dejavniki mladim le olajšali bolj odkrito spregovoriti o svojem spolnem vedenju, ki se morda ni bistveno spremenilo od vzorcev vedenja, značilnih za njihove starše? Ali je spolno vedenje mladih danes res bolj razširjeno, bolj zgodnje in bolj svobodno ali je le bolj varno, celo bolj zaželeno, o tem spregovoriti na glas?! Pritisk vrstnikov in sprejemanje pričakovanj drugih deluje tudi na to, kaj so mladostniki o svoji spolnosti in spolnosti drugih pripravljeni povedati. Kako zgovorna je v tem smislu na primer ugotovitev Pinerjeve (6), da mladostniki sami v svoji oceni izrazito precenjujejo spolno izkušenost za njimi, nedvomno domala kar sili v spolno vedenje, za katerega sami iskreno še ne bi bili pretirano navdušeni. V tako spodbujene spolne dejavnosti gredo marsikdaj tudi iz tega razloga neustrezno motivirani in še ne prav pripravljeni.
Tudi interpretacija zbranih podatkov o spolnem vedenju mladih se mora izogniti prehitrim in preveč premočrtnim razlagam, ki pogosto bolj kot sama dejstva odslikavajo predstave, pričakovanja ali celo predsodke "raziskovalca". Tako se na primer zastavlja vprašanje, kaj nam pravzaprav govori podatek o številu mladih, ki še nimajo spolnih izkušenj. Ali naj bomo veseli, če je ta podatek visok ali če je nizek? V tej skupini so taki mladostniki, ki spolnost povezujejo z globljimi, trajnejšimi in čustveno pomembnimi navezavami; spolno izkušnjo so pripravljeni in sposobni odložiti, dokler z nekom ne razvijejo takega odnosa. To je gotovo dobro s stališča mladostnikovega postopnega dozorevanja. V isti skupini "neizkušenih" pa so tudi mladostniki, ki imajo spolnost za grdo, slabo in nesprejemljivo. Gojijo odpor do nje in se jih zato v grozi izogibajo. To je slabo s stališča odnosa do spolnosti, ob katerem je mogoče predvideti še mnoge bodoče travme. Ali pa so taki, ki so nekomunikativni, nesocializirani, osamljeni, brez stika z vrstniki in v splošnem brez možnosti za odnose v svoji generaciji, v katerih bi postopoma dobila svoje mesto tudi spolnost. Tudi to je slabo s stališča celovitosti mladostnikove osebnosti.
Spolno vedenje ima v adolescenci - tako kot tudi v vseh drugih obdobjih življenja - veliko dimenzij. Zato tudi podatkov, zbranih z raziskovanjem tega vedenja, ne smemo razumeti poenostavljeno in le v eni, prav lahko tudi zmotni razsežnosti.

TVEGANJA, POVEZANA S SPOLNOSTJO V ADOLESCENCI
Čeprav v povezavi s tveganjem pri spolnosti najprej pomislimo na nezaželeno in prezgodnjo nosečnost in spolno prenosljive bolezni, pa se v adolescenci povezujejo s spolnostjo še mnoga druga, pogosto prav nič manjša tveganja. Glede na velik pomen, ki ga ima spolnost za samopodobo in samospoštovanje ter za oblikovanje drugih pomembnih, tudi "nespolnih" odnosov, so mnoga od teh tveganj lahko prav dolgoročna in odločilna za celotno poznejše življenje posameznika in vseh, ki so mu blizu oziroma mu kdaj še bodo.
Spolno vedenje je v predstavi mnogih, posebno zelo mladih in osebnostno nezrelih predadolescentov povezano z odraslostjo in samostojnostjo. Zato je mogoče, da se mladostnik, ki se na polju osamosvajanja ne znajde in se ne uspeva potrjevati (pred seboj in drugim) z zrelimi oblikami vedenja, promiskuitetno podaja v prezgodnje spolne odnose z vrstniki in tudi precej starejšimi od sebe. Izkušnje iz takih odnosov niso niti lepe niti zadovoljujoče, doživljanje take spolnosti tudi ne spodbuja pravega samospoštovanja. Obojega - tako travmatskih izkušenj kot slabe samopodobe - pa se je često zelo težko otresti. Beg pred tesnobo in nezadovoljstvom, ki sta s tem povezana, še spodbuja nadaljnje neustrezno spolno vedenje. Študije spolnega vedenja to potrjujejo z ugotovitvijo, da se zelo zgodnje spolne izkušnje še kasneje v življenju nadaljujejo v pogosto menjavanje partnerjev, disfunkcionalne partnerske odnose, nezaželene nosečnosti, motene družinske razmere (5). Seveda bi bilo sklepanje o neposredni vzročni povezavi teh značilnosti in zgodnje spolne dejavnosti preveč enostavno. Zgodnje spolne izkušnje so namreč najtesneje povezane z osebnostnimi značilnostmi, kot so impulzivnost, velika potreba po vznemirjenju, zgodnje težnje po potrjevanju z ekspanzivnostjo, težave v obvladovanju afektov in slabe sposobnosti za razreševanje stresov. To pa so hkrati poteze, ki lajšajo vse naštete življenjske težave, tudi tiste v navezovanju trajnih in čustveno pomembnih odnosov.
Mladostniki, ki poizkušajo z zgodnjo spolno dejavnostjo manifestirati stališča, ki jih imajo za liberalna, v resnici pa jih intimno v sebi sploh ne sprejemajo, pogosto ob svojem vedenju doživljajo stisko kot sram, občutje krivde, nizko samospoštovanje in depresivnost (3).
V luči tveganja je pomembna tudi povezava spolnosti v adolescenci z drugimi vzorci tveganega, škodljivega ali kakorkoli ogrožujočega vedenja (7). Spolnost v opitem stanju ali v stanju, spremenjenem zaradi učinkovanja drugih psihoaktivnih snovi, zagotovo ne more prinašati lepih osebnih čutnih in čustvenih izkušenj. Tudi spolna zloraba je pogosto povezana s spodbudo kemičnih učinkov psihoaktivnih snovi, bodisi pri izvajalcih bodisi pri žrtvah spolnega nasilja ali pa kar pri obojih. Prezgodnje in neselektivno spolno vedenje lahko prikriva tudi mladostnikove separacijske težave. Odklanjanje družine, ki je v tem obdobju lahko le naličje odklanjanja lastne odvisnosti (analitiki bi rekli od primarnih objektov libida (8)), se ne kaže le s kršenjem družinskih norm in omejitev. Izraža se tudi z zgovornejšim in še bolj drastičnim zavračanjem vrednost in rušenjem moči staršev: z begi od doma, opuščanjem šole, poseganjem po drogah in/ali promiskuitetnim spolnim vedenjem. Vse to so simbolični in hkrati anskiolitični načini obračuna z nekdaj varnimi, v adolescenci pa namišljeno ali realno ogrožujočimi primarnimi navezavami. V tej dinamiki igra spolnost vlogo sredstva, ki naj bi mladostniku pomagalo otresti se infantilnih odvisnosti v bojazni pred čarom (in možno vrnitvijo v veličino in gratifikacije) otroštva.
Spolnost je nekaterim mladostnikom lahko nadomestilo za izpolnitev povsem drugih potreb, uveljavitve, samopotrditve ali sprostitve v kronični frustraciji (9).
Gotovost vase se v adolescenci gradi tudi s prijateljstvi, ustvarjalnostjo, celostnim naklonjenim odnosom do sebe. To so pomembne, zaželene, a hkrati težko dosegljive teme tega razvojnega obdobja. Če ima mladostnik na katerem od teh področij - ali celo na več od njih - težave, je skok v spolnost možen, navidez lažji poskus pridobivanja te gotovosti vase. To pa ne spodbudi procesov, ki bi vodili v smeri zrelosti na vseh teh poljih. Nasprotno, lahko jih celo zavre, če se poveže z negativno samopodobo, krivdo, sramom in travmatskimi izkušnjami.
Mnogi fantje si poizkušajo s spolnostjo pričarati iluzijo moči in obvladovanja, v njej vidijo zagotovilo možatosti, ki se je ne uspejo razvijati na drug, zanje morda težji način. Dekleta znajo v spolnosti iskati iluzijo sprejetosti, ljubljenosti , vrednosti vsaj bežne bližine. Tako eni kot drugi lahko s tem zaidejo v past, iz katere se ni lahko spet povzpeti k odnosom, v katerih je spolnost le eno od mnogih lepih, vznemirljivih in polnih doživetij prave bližine z drugim bitjem.

SPOLNOST IN BLIŽINA - NAJVEČJA PREIZKUŠNJA ZRELOSTI
Bližina, intimnost, vzajemna, torej zagotovljena povezanost so značilnosti zrelega medosebnega odnosa, v katerem ima tudi spolnost v svojem najširšem pomenu pomembno mesto. Mladostnik mora izpolniti veliko razvojnih nalog, da je sposoben razviti in gojiti tak odnos. Mnogo povsem razumljivih, z zakonitostmi razvoja osebnosti povezanih dejavnikov zadržuje, ovira in otežkoča tak proces. Zrela spolnost je tesno povezana prav s sposobnostjo za bližino.
Bližina je mogoča, če je avtonomija trdna, meje ega jasne, stik z lastnimi čustvi, doživljanji in vrednotami zanesljiv. Gradnja bližine in intimnosti v pomembnem odnosu lahko odkrije vse te in še druge šibke točke v identiteti. Bližina pogojuje tudi sposobnost odpiranja lastnih meja brez občutja izgube osnovne varnosti in lastne avtonomije. Povezava z drugimi v bližini ne sme pomeniti izgube lastne identitete. Identificiranje z drugim ni prava bližina (9).
Adolescenca kot obdobje s svojimi značilnostmi sama po sebi nikakor ne lajša razvoja sposobnosti za bližino. Nasprotno, mnoga dogajanja v sami adolescenci celo motijo ta razvoj.
Mladostniku so odnosi silno pomembna tema. Prek njih pojmuje sebe in svet. Z njimi regulira svoje samospoštovanje in v njih išče potrditve svoje vrenosti in odrešitev pred tesnobo. Rahljanje infantilnih navezav mu odpira poti za njegovi stopnji razvoja primernejše (njemu samemu bolj sprejemljive in tudi socialno bolj spodbujane) odnose izven družine. Prek odnosov z vrstniki se bliža svojemu pomembnemu, bližnjemu odnosu. To je zanj izjemno težko. Kot Hamlet, ki hrepeni po tolažbi spanja in se hkrati boji hudih sanj, ki jih prinaša spanec (10), si tudi mladostnik neskončno želi navezave, a se boji obnovitve infantilnih odvisnosti, ki jih pušča za seboj v procesu separacije. Ne zna še razvijati novih navezav na način, ki ne bi ogrozil njegove identitete in preveč odprl njegovih meja, ki jih je obrambno tako utrdil. Preblizu mu je še grožnja tekmovalnosti z drugimi iz otroštva in latence in premalo gotov je v stiku s samim seboj, da mu nova - sicer tako želena - bližina ne bi bila tudi ogrožujoča. Na poti usposabljanja za bližino odkriva lastne šibkosti in možnosti izgube že doseženega razvojnega napredka v procesu individualizacije (2). Mladostnik je preobremenjen z genitalnim delom sebe (8) - konkretno in še bolj simbolično. Zato lahko zaide v zmoto, da je bližina v odnosu že v celoti zagotovljena z "dobro" spolnostjo. V tej predstavi se nekateri mladostniki rešujejo pred možnostjo regresa s kontrafobičnim podajanjem v pogoste, površne stereotipne odnose. Za marsikoga med njimi ostanejo taki odnosi vse življenje edina varna globina navezave. Po tem ko so se (stežka) odpovedali primarnim objektom, jih lakota po navezavah - ali iluzijah o tem, da jih izbirajo sami - veže v materialne, simbolične, za generacijo značilne objekte. To so lahko glasbeni idoli (9), stereotipni psevdoodrasli odnosi, ki razen spolnosti nimajo veliko druge vsebine.
Drugi pa se v bojazni, da bi jim spolnost ogrozila tako zaželeno avtonomijo in občutje obladovanja svojega življenja (s tem pa varnosti), umikajo v askezo, socialno izolacijo ali vsakovrstne kompenzacije. Ker so med njimi na primer odličnost v šoli, pretirana storilnost ali šport, cenjenje in spodbujanje v bližnjem in širšem socialnem okolju mladostnika, je njihov alibi popoln.
Ko so vse te ovire premagane - če so - je odprta možnost tudi za zrelo vključevanje spolnosti v življenje mladega človeka. Takrat se adolescenca - če se - tudi zares zaključi.
Naj zaključim s primerjavo pojmovanja bližine v adolescenci in odraslosti. V adolescenci se prizadevaš, da bi se zbližal z drugim, da bi našel sebe. V odrasli dobi veš, da se zares lahko zbližaš z drugim, le če si sebe že našel.

LITERATURA

prof. dr. Martina TOMORI, dr. med., predstojnica katedre za psihiatrijo