Iz Študentskega Statusa

1. december - svetovni dan boja proti AIDSU

Pozornost slovenskih medijev na začetku "najprijetnejšega" meseca v letu je že kar nekaj let usmerjena v akcije, ki se borijo proti novodobni kugi; sindromu pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDSU), povzročenem s superzvezdnikom med virusi HIV. Zaradi načina okužbe se vse skupaj vrti (in dobi precejšen del medijske pozornosti) okoli spolnosti. Logično: če bi bil način, kako enostavno, poceni in (predvsem) učinkovito preprečimo širjenje virusa med partnerjema v spolnem odnosu, bi ta virus (lahko) povsem zajezili. Ciljna publika takšnih akcij je teoretično vsa spolno aktivna populacija; v praksi pa so, zaradi dojemljivosti (in poučljivosti), to v večini mladi, ki so že ali pa še bodo stopili v spolnost. Vse lepo in prav; ampak kaj pravzaprav mlade učimo?

Dosedanje prizadevanje akcij je bilo večinoma precej mehanistično biološko usmerjeno: zelo koristne in uporabne informacije o načinu širjenja virusa; konkretno kateri človeški "sokovi" lahko okužijo. Kateri deli telesa (in njihovo stanje) so zato dojemljivi. Predvsem pa je bil poudarek, kako se pred širjenjem zaščitimo: z bolj ali manj opaznim moraliziranjem se predlaga barierno kontracepcijo (kondom). Letošnji moto ene take akcije: "Uporabljaj kondom!" to lepo ponazori. Vsekakor: takšne akcije so izrednega pomena - če se npr. 1. decembra prepreči en primer te grozljive, neozdravljive bolezni; reši enega doživljenjskega boja s HIV ... potem je vredno. "Torej, draga ciljna publika, toplo vam je priporočano, da sprejmete številčne(?) nasvete in se podaste v "varno spolnost". Natakniti si kondom ... in to je to. Za celo življenje boste rešeni "težav" spolnosti." Mehanistično urejeno.

Problem pri tem razmišljanju pa je, da ljudje nismo zgolj mehanistična, z nagoni gnana bitja. Že sama misel, da nas bo kondom kalupno odrešil vse naše "spolnostno pogojene" težave, je zelo optimistična. Ljudje namreč ne doživljamo spolnosti kot (zgolj) tisto opravilo, ki zagotovi generacijski pomik našega genetskega zaklad; ampak večplastno. Prav takó "uživanje" v spolnosti ni samo fizično zadovoljiv občutek ob sinhroni kontrakciji medeničnega (in tudi drugega) mišičja, adrenalinskemu sunku, nevrokemična spodbuda centrov za užitek. To zmorejo tudi zajci, :.

Pri ljudeh je v spolnosti bistven odnos med dvema - občutenje medsebojne zvestobe, bližine, intime, povezanosti, ... Spolnost kot posledica ljubezni (zanimiv izraz "naših čezrokavskih kolegov"; "making love"). Trenutki, ko veš, da si popolnoma sprejet. Popolnoma varen. Ko partner čuti, kar ti čutiš, ter obratno ... Trenutki, ko nekomu deliš svoje strahove in sanje. Ko ljubiš in si ljubljen.

In slednje se žal precej hitro porazgubi v biologiji spolnosti (še posebno, če je ta predstavljana s strani naše "preveč telesne" medicine). Zato pa je potrebno ta vidik venomer poudarjati, če želimo mlade "vabiti" v spolnost: Biti pripravljen na spolnost torej ni samo: biti spolno zrel in imeti motorične sposobnosti natikanja kondoma. Menim, da pri nasilni promocija "lateksa", skačemo po tenki liniji med koristnostjo in škodljivostjo, ki jo lahko povzročimo mladim kot telesnim in duševnim bitjem. Kar hitro se lahko prevesi v zniževanje starosti (in zrelosti) prvega spolnega odnosa, ki poveča nepremišljeno (tudi neodgovorno) spolno aktivnost. Ki pa je glavni vzrok za zastrašujoče podatke o spolno aktivnih najstnicah; daleč najbolj ogrožena skupine za spolno prenosljive bolezni - njih posledice na reproduktivno zdravje niso zanemarljive (tudi) v Sloveniji. Še bolj "črna" pa je podatek, da kar 61% novo nastalim mladim bitjem konča pod "ginekološki oskrbo".

Modeli v tujini (Skandinavske dežele) so precej jasni glede tega: mlade je potrebno dodobro poučiti o biologiji; še bolj pa o človečnosti spolnosti. Slednje je tisto bistveno, ki prinese kasnejše odločanje za spolnost in s tem varnejše in plemenitejše(?) doživljanje te za življenje bistvene dejavnosti.

Spolnost je lahko lepa. Zelo. Če smo nanjo primerno pripravljeni. We should be.

Tomaž D. Vovko